Prijava za administratorja in lastnika ! Hvala

Prijava

Beograd 2009

POLONA RIFELJ- O KULTURI MALO DRUGAČE

Govor g Polone Rifelj ob Slovenskem kulturnem prazniku v Narodnem domu Celju

Spoštovani župan Mestne občine Celje,

spoštovani prejemniki nagrad celjske zvezde,

spoštovani Celjani

Slovenci se radi ponosno trkamo po prsih, češ da smo eden redkih narodov, ki kulturi posvečamo ne le čisto svoj državni praznik, ampak ta praznik uvrščamo v sam vrh praznične hierarhije s tem, ko mu dodeljujemo status dela prostega dneva.

POLONA

Ob tem še velikopotezno navajamo statistike, ki govorijo o zavidljivem številu Slovencev, ki se aktivno ukvarjajo s kulturo, vse skupaj pa spominja na neke minule čase, ko je bila kultura nacionalni program za indoktrinacijo, nadzorovan s strani sicer represivnega državnega aparata.

Na drugi strani ob teh priložnostih svoj piskrček pristavijo še tisti kulturniki, ki se imajo za bolj resne, in trenutke, ko je medijsko oko usmerjeno v njihovo početje, izkoristijo za to, da se lahko pridušajo čez mačehovski odnos države in javnosti do njihovega poslanstva, ki se najbolj kaže v nezadostnih finančnih sredstvih, kakopak.

84687787 10220989929445227 5993272110154252288 o

Kakorkoli že, na koncu organiziramo proslave, kot je današnja, poslušamo govore, kot je tale, po možnosti podelimo kakšno nagrado in potem, ko nazdravimo v zaodrju, zadovoljno ugotovimo, da smo vendarle kulturni narod, karkoli že to pomeni.

Pa smo res?

So vse te ceremonije, ki jih uprizarjamo za vsak kulturni praznik, vsi ti obredi trepljanja po ramenih na eni in jadikovanja na drugi strani, pokazatelj, da je slovenska kultura živa in v dobri kondiciji ali zgolj prikrivajo neko manj lepo stanje?

Vsekakor je najmanj nenavadno, da ob dnevu slovenske kulture skoraj izključno izpostavljamo zgolj njen umetniški oziroma ustvarjalni del. Prevečkrat ploskamo predstavam brez besedil, bananam na steni, kmalu bomo brali tudi knjige brez teksta. In nočemo sprevidet, da je cesar gol.

Čeprav je umetnost eden od temeljnih gradnikov kulture, vsekakor še zdaleč ni edini.

Odsotnost tega razlikovanja je, po mojem mnenju, usodnejša, kot se zdi na prvi pogled. Kultura v svojem bistvenem smislu označuje sposobnost plemenitenja naravnih danosti na način, kot to lahko počne le človek kot razmišljujoče in čuteče bitje hkrati.

Če privzamemo, da je kultura pravzaprav temeljni način, kako se človek vzpostavlja v odnosu do sveta, nam kmalu postane jasno, da kultura prežema sleherno človeško početje. Če torej kulturo okrajšamo na zgolj umetnost, pozabimo, da v njeno domeno spada tudi jezik kot temeljni način človeške komunikacije.

Odvzamemo ji tudi etiko kot most med posamezniki in merilo ravnanja v odnosu do sebe in drugih. Nenazadnje ji odvzamemo tudi modrost kot sposobnost širšega in globljega uvida, ki nam pomaga gledati na stvari dolgoročno in celostno.

Če kulturo okrajšamo zgolj na umetnost, odpremo prostor, v katerem je vse relativno, in družbo pripeljemo v situacijo, ki ji vladajo korupcija, brezsramnost in neumnost. To pa je že stanje, ki se mu, vsaj v Evropi, nevarno približujemo.

Prostor in čas, v katerem živimo, zaznamuje presihanje temeljne identitete, ki se navzven kaže kot razpad sistema vrednost, izginjanje prostora dialoga, krnjenje jezika in pozivanje k odpovedi vsemu tradicionalnemu v imenu vseobsegajočega multikulturalizma.

Današnja progresivna liberalistična agenda razglaša tradicijo, dediščino narodov in domoljubno zavest kot preživelo in konzervativno. Kot odvečno. In pri tem pozablja, da enakovrednost kulturnih izročil identitet nikakor ni enaka njihovi odsotnosti. Da odpiranje mej ni enako ukinjanju mej. Da medsebojno bogatenje nikakor ne pomeni izginjanja enega na račun drugega. In da radikalizacija stališč v eno smer nujno pomeni razvoj radikalnih pozicij na drugi strani.

Izginjanje zavesti o vseprisotnosti kulture se kaže tudi v izginjanju zgodovinskega spomina. Ki, vsaj v prostoru, v katerem živimo, nikoli ni nakazoval razvoja v smer nadnacionalnega. Kjer je bil jezik vedno nosilec temeljne identitete prebivalstva določenega prostora. Še posebej pri manjših narodih, ki jim je bila stoletja odvzeta pravica do lastnega ozemlja in države. Ali pa jim je še danes.

Ob vsesplošnem izrivanju slovenščine iz javnega prostora tako radi pozabljamo, da je stoletja odigrala osrednjo vlogo veziva naroda, ki so mu bili odvzeti vsi ostali konstitutivni elementi, ki so nujno potrebni za samostojnost in neodvisnost.

Danes, ko smo, mimogrede prav na krilih slovenske besede in stoletnih prizadevanj generacij, udobno ugnezdeni v lastni državi, s tem istim jezikom ravnamo skrajno mačehovsko, uklanjamo ga vsemogočim interesom, državne institucije kot glavni varuhi jezika in s tem narodove identitete pa svoje uslužbence pošiljajo na tečaje tujih jezikov, da bodo lahko s priseljenci komunicirali v njihovem jeziku. Čeprav je bilo na temo hlapčevanja v slovenski literaturi zapisanih že mnogo eksplicitnih besed, nam očitno še niso prišle do živega.

Omenjeno mačehovstvo do lastne identitete seveda ni temeljni problem te družbe, gre bolj za enega od bolj bolečih simptomov, ki so posledica že omenjenega dejstva, da je kultura mnogo mnogo več kot zgolj njen umetniško ustvarjalni aspekt. Lahko bi jih naštevali v nedogled, a zgolj to, ne bo dovolj.

Pogovarjati se moramo začeti o svoji temeljni identiteti.

Kdo smo kot Celjani, kot Slovenci, kot ljudje. Smo sploh lahko eno brez drugega? Brez resnega premisleka na individualni in kolektivni ravni nas čaka dolgotrajno počasno usihanje, ki se že kaže vsakemu nekoliko bolj pronicljivemu opazovalcu dogajanja. Da ne bomo preveč velikopotezni, lahko ostanemo kar v domačem mestu.

Eden glavnih indikatorjev odsotnosti identitete se kaže v tem, da v takšnem stanju kot gobe po dežju rastejo potemkinove vasi – navzven lepe in mogočne, a prazne za fasadami.

Po naše bi rekli: veliko gradimo, vsebinsko pa smo izpraznjeni.

Zdi se, da nikoli nismo zares vedeli, kaj narediti s svojim mestom. Premalokrat smo zmogli pogledati onkraj obronkov samozadostnosti celjske kotline in poiskati dobrih praks, ki bi jih lahko cepili na domače okolje. Tudi takšno strahovito pomanjkanje samozavesti je lastnost odmrle identitete. V stanju popolnega mrtvila se slej ko prej začnemo vrteti v začaranem krogu, kjer je bila vsaka naslednja poteza ali odsotnost le-te že davno predvidljiva kot kakšna slaba samouresničujoča se prerokba. Če se vendarle zgodi kaj nepredvidljivega, je treba to čimprej izkoreniniti in se čimprej povrniti v stanje vsesplošne inercije. Seveda v takem stanju sleherni posameznik s količkaj vizije slej ko prej poišče novo okolje, po možnosti čim dlje od domačega.

Na odločevalne pozicije tako nepotistični in klientelistični tokovi slej ko prej naplavijo podpovprečne, nekompetentne in nekvalificirane kadre, ki v pomanjkanju sposobnosti videti dlje od lastnega nosu počnejo to, kar jim daje takojšnje zadoščenje in opravičenje – gradijo nove potemkinove vasi. Infrastrukturo pač, ki bo ostala prazna vsebine, nekakšen pokvečen spomenik in opomnik zanamcem o tem, kaj počne družba, ki ji manjka temeljne identitete.

Sprašujem se, kdaj bo politika več kot zgolj galaktičen preskok iz slabše plačanih poklicev na odločevalne funkcije tako na državni kot na lokalni ravni in kdaj bo lahko manager v kulturi samostojno sprejemal poslovne in strokovne odločitve brez vmešavanja uradnikov, ki klikajo finančne zahtevke v pisarnah ustanoviteljev.

Zato je pravzaprav edini način, da se sistematično pogovorimo o tem, kdo smo in kam želimo priti. Da dosežemo vsaj minimalno soglasje o tem. Najprej pa se bomo morali ozreti k svojim lastnim koreninam.

Kot posamezniki, kot skupnost … in sprejeti to, v kar smo zakoreninjeni. Korenine ne morejo in ne smejo biti zastarele … lahko so samo žive in vitalne in oživljajo deblo in vsakokratne sveže liste ali pa so posušene in jim kmalu v smrt sledijo vsi ostali deli.

Nekje v tej zmedi informacij, svetovnih nazorov, parcialnih interesov in vse ostale navlake je zakopana naša temeljna identiteta – naš jezik, naš zgodovinski spomin, naš etični orientir. Dovolj je, da pobrskamo zanjo, jo očedimo in si jo nadenemo.

To je kultura, mar ne?

To smo mi v 2014/15 " ŽOK Braslovče"

ZOK Braslovce 2014 Priznanja

 

 

 

  

Visitors Counter

911727
Today
Yesterday
This Week
This Month
All days
1698
4229
20183
13289
911727

Your IP: 3.236.108.61
Server Time: 2020-07-04 10:20:40

Kontakt

Zoran Jerončič
Nova Gorica (Slovenija)


GSM : 00 386 (0)31 312 719

Email: zoran.jeroncic@hotmail.com
Skype: zoran.jeroncic


Jeziki / Languages

 sloflag  ukflag  itaflag

Spletno mesto za polno delovanje uporablja piškotke (cookies). Piškotke uporabljamo zato, da vam lahko omogočimo najboljšo izkušnjo pri uporabi našega spletnega mesta. Uporaba piškotkov nam omogoča zagotavljanje nekaterih osnovnih in dodatnih funkcij spletnega mesta. Spletno mesto za polno delovanje uporablja piškotke (cookies). Piškotke uporabljamo zato, da vam lahko omogočimo najboljšo izkušnjo pri uporabi našega spletnega mesta. Uporaba piškotkov nam omogoča zagotavljanje nekaterih osnovnih in dodatnih funkcij spletnega mesta.